Šel je z njo domov…
(Marjan Pungartnik: ČAČA IZ OČETOVIH ROK)
K., le po tebi sem prejel resnično milost…
ko sem s poslednjimi močmi prizadete osebnosti
znova tudi sam razbijal svojo čarovno kroglo,
in si nepričakovano stopila v moje življenje
in se vnaprej opravičila,
da tisto dušno pero, ki tako težko brni,
da tudi marsikaj govori
Ali ni to ravno to,
kar nam skozi civilizacije napove vsak novi Oče:
v glavi zabrni,
da srcu odgovori
in nepričakovano postane slišano
in slišano nedokončno
in nedokončno ljubeče
Zato ne rabim govoriti tebi,
za kar pri drugih bil sem upravičeno preslišan ali kompromitiran:
le s teboj lahko sem, ljubezen moja, polovica naju
Zdaj tudi tega, kar ti dušno pero govori,
več ne morem vedno razumeti,
ker življenje s teboj me je naučilo,
da lahko čarovno kroglo razbiješ,
ker je ne moreš vedno videti
Zdaj nebo, planina in temna pesem vedno hočejo še tebe,
saj praktično vse, kar pride s tvoje strani,
ostane in me spremeni
Zdaj, ljubezen moja, ti moja neizrekljiva sreča, si tudi moje največje trpljenje,
s katerim živim in se borim manj neljubeče s seboj
in s teboj v naju
In z vsakomer, za kar sem dodatno hvaležen
Kajti da lahko postaneva ena duša, je potreben čas
in včasih čudež,
da se neko novo spoznanje udejanji ljubeče,
kot da človek spet živi in umre, se rodi le zato,
da odpusti vsako ljubezen, ki je ni dobil,
ker je vedno bolj nemočen in iz srca obžaluje
na tisoče in tisoče ljubezni,
ki jih ni sprejel ali pomiril
